IZGUBLJENI BISER
Sivina. Zunaj golo je drevje,
ki proti nebu stéga vejevje.
Vse je tiho, kot mrtvo, negibno,
težki oblaki visé nad kotlino.
Kot v daljavi čuje pesem otožno,
ko na oltar se ozira pobožno.
Njeno srce se je oddaljilo,
dragocenega bisera ni ohranilo.
O, kako hitro se ga zapravi,
kako hitro na Boga se pozabi!
Kot v naravi je v duši sivina,
ni več svetlobe, le grenkoba pelina.
V tem trenutku si neskončno želi
božje bližine, da jo razsvetli.
Brez Njega ne najde prave poti,
brez Njega življenje svoj smisel zgubi.
ja. zdi se mi , da je bog sam po sebi radost. kot pri vsaki stvari, lahko tudi pri spoznanju vnema opeša. svet je očitno zanikanje boga ali pa se dogajajo najrazličnejše budalosti v njegovem imenu. in tako si sam.
tudi v umetnosti se človek vrti le še okoli sebe, kot egocentrično bitje. saj, če me bog ljubi, zakaj trpim, zakaj umrem. tako nikdar niti čutimo ne, da je življenje dar in da ga nimamo kar iz sebe, samoumevno.
nekateri so kot alkoholiki v fazi zanikanja, nekateri še v smrtni uri škripajo z zobmi. naj. vsi so, vsaj nekoč, hrepeneli po ljubezni. in nismo neuslišani, le skromni več nismo in hvaležni.
lepo si napisala, nam v razmislek.
lp, m
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: tolminka
- 23. 04. 2024 ob 06:28
- Prebrano 245 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 102.06