Ko svoje roke v ognja žar sem dal

da bi spoznal žareče mučeništvo

in vedel sem – sem vedel odsihmal -

v čakanju dolgem moje je skrbništvo.

Na robu je obupa, hočeš nočeš,

in zdaj sem tam, kjer mrko je temnenje,

tako pač pravijo, ko se izjočeš,

verjamem, to zdaj moje je življenje.

Čeprav je tvoja roka bolj počasna,

bol čutim, a ne bo prišla že zdaj.

Uživam zdaj preplet melanholije.

Prišla bo bolečina gromko glasna,

o pridi: da tvoj čas ujamem kdaj;

brez družbe mi srce v samoti bije.

dedihajka