GOTSKA ROMANCA

Oče mrk na kavču čital

parte je z naočnicami,

kar uzre novico črno,

z njo nemudno me seznani:

V šestindvajsetem je letu

vzel slovo od nas predragi

sin Matej Krevs, poslovili

se od njega bomo v farni ...

Strah me zgrabi v pest grozničav,

čudna žalost me preplavi:

joj, nesrečni imenjak moj,

v grob bo pokopan prerani!

Naj grem na pogreb njegov zdaj?

Ali vsaj kropit v kraj daljni?

Saj ga sploh poznam ne, naj mu

lahka zemlja bo, tam v jami.

Minejo tri leta, v času

karantene skupaj zbrani

smo prijatelji ob vinu

v neki žalostni garaži.

Ženska z masko na obrazu 

ena je celo med nami,

njej kar s svojim se imenom

polnim komično predstavim.

Nejeverno me pogleda,

v hipu zresni se in pravi:

»Tvojega soimenjaka

bežno sem poznala, žal ni

več med živimi, odšel je

res prezgodaj v grob temačni.«

»Ti si ga poznala, reci,

je vesel bil po naravi?«

»Mislim da, a glej pred smrtjo

ta lastnost te ne ubrani.«

»Mar končal si sam življenje

je nesrečni fantič rajnki?«

»Mislim da, zdaj zgolj še trije

s tem imenom ste ostali.«

»Kdo si ti, da veš to, ženska?

Masko z lica si odstrani!«

Smeh zasliši se pod krinko,

smeh se gromki in neznanski,

vmes prične na steni biti

ura, ki polnoč naznani.

Ona zdaj krvavo rdečo

masko z lica si odstrani,

a pod njo ... grimasa strašna!

Fris, ki sličen je lobanji!

Matej Krevs