Slikal je fotograf

ob vzponu na azijsko goro

in našel dekletce v travi.

Je slepa, nosi obleko

zelo svetlo, da verjame, da je sveto,

vsak svileno vezen šiv je droben, kot bi ga zašili

angeli z ostrimi pogledi,

ali drugi otroci, kot je ona, z rokami

dovolj spretnimi za

vbadanje niti v šivankino uho.

Niti potok,

ki hrani ta gorski vrt

nima tolike milosti.

Obleka je živa.

Plapola in frfota,

a otrok se ne giblje in ne govori.

To je vrh sveta,

daleč onkraj vseh besed.

Kar sliši fotograf

ali njegove oči potrebujejo kisik,

pande jedo bambus v mesečini,

podgane  se ljubijo v podzemnih rovih,

taljenje snega, himalajska reka

zapisovanje pesmi vode na skalah

dokler se kdo ne premakne –  kot kuščar, ki si žre rep.

Kaj otrok sliši

je posebna zgodba,

zvok filma, izpostavljenega svetlobi,

čebele, ki živijo v stenah zlate sobe,

žuželke, ki ki si utirajo pot do raja.

To je njen Jeruzalem.

Pustili so jo na gori, da umre,

njene oči izčrpane v temi

tovarne v Bangladešu.

Ko se je fotograf

spustil z gore

in razvil svoj film -

ni obleke, ni dekleta.

Spet so ga preslepile pravljice.

Na zadnji sliki odletijo metulji.

dedihajka