Rumene oči
postaranega mesta
vrtajo v dušo
in se ogledujejo v odsevu reke.
Vitki možje stegujejo roke v nebo.
Scefrana pernica nad njimi,
sem pa tja krik pisanih ulic
pretrga piš postanega vetra.
Tlakovana obzorja in smeh
otroških čeveljcev.
V zvoniku vsako uro
mož z globokim glasom
zapoje; dam, bam, dam.
Utrip v žepu na prsih
sprehajajočih
z zamišljenimi obrazi.

Silva Langenfus