Stiskal je moje dlani, položil svojo glavo vanje in bridko jokal. -Moja zgodba je predolga, da bi jo komu opisal-, je tiho šepetal. Njegov pogled me je vznemiril. V njegovih očeh je bilo toliko žalosti, trpljenja, razočaranja in največ: solz. Potem se je vzravnal in dejal: - Moram iz te ustanove. Tukaj sem samo številka in moja čustva niso sprejeta kot resnična, prava. Mislim, da me razumeš?-  To je bila bolj ugotovitev kot vprašanje.  - Nihče me ne vpraša o mojem življenju, ampak to kar vidijo so označili kot duševno bolezen-.

Vem, da mu je bilo zelo hudo in težko v tej ustanovi, kjer je moral skriti svoj notranji svet, če bi hotel zaživeti vzunaj teh zidov. Zato je svoj pravi jaz skril še globjle. To spoznanje me je zelo razžalostilo, saj sem spoznala, da so mu bila odvzeta vsa tista  -drobna- identifikacijska znamenja, naenkrat je le še ena številka izmed mnogih številk. Zapadel je še v večjo stisko, ker ni mogel sprejeti njihovih pravil in je z lahkoto doumel, da so v tej ustanovi kršene človekove pravice, pravica do prostosti, do osebne dignitete in do zasebnosti. Te pravice pa niso nikomur dovoljene odreči.

Pogledala sem v njegove temne oči, ki so me tolikokrat spremljale v sončnih, toplih dneh, ki sem jih že skoraj pozabila. Predolgo je od tega, ali pa se mi zdi tako dolgo, ker sem ga pogrešala. Njega, ki so ga zaradi duševne stiske v katero je zapadel zaradi grozot na bojišču, zaprli med zidove psihiatrične bolnišnice.

Zdaj je zima in mraz. Moj obraz je bled, oči brez leska. Ostala sem sama. Koliko dni še? Koliko mesecev? Koliko let? Oči so mi zopet zalile solze, moje večne spremljevalke. Obupana sem šepetala: -Vojna ti je uničila življenje. Za vedno.- In  res je bilo tako.  Najine roke bodo ostale prazne, objemi se bodo zgubili in ljubezen bo za naju samo še pravljica.  In vse to trpljenje bom večno skrivala pred ljudmi, ne bodo nikoli videli mojih solz. Le njemu bom povedala, ko mu bom tiho šepetala: -Ljubim te.-

zaspanka