Pred njegovimi vrati

gojzarji težki stojijo,

kjer jih nazadnje je pustil,

tam se že dolgo prašijo.

Možakar, stari planinec

je z njimi veliko prehodil,

domače goré in planine

leto za letom obhodil.

Imajo že pisano zgodbo,

ki jo poznal je le on,

z njimi korak za korakom,

premagal vsak je vzpon.

Mnogo prigod doživel je,

po naših planinskih poteh,

ko je po kočah počival,

bili so vsem na očeh.

Ponošeni, močno oglodani,

od kámenja, trnja in skal,

pred vrati še vedno stojijo -

a možakar jih nosil

ne bo več nikdar.

prijatelju v spomin

tolminka