Prihaja deževje.

Prihaja mraz.

Sedim pod sivimi oblaki.

Končno mi kaplje dežja operejo lica.

Operejo moje lase.

In premočijo mojo obleko.

Dobila sem jo za rojstni dan.

Od moža.

Morala sem ga zabavati v njej.

Morala sem plesati,

ko se je on basal s hrano.

Tisti trenutek sem ga sovražila.

Gnusili so se mi njegovi pogledi.

Pomenili so samo eno.

In to se je zgodilo.

Ves masten okoli ust se mi je približal.

Objel me je z mastnimi rokami.

Prižel me je k svojemu telesu.

Postalo mi je slabo.

Začela sem bruhati.

On pa me je udaril.

Hrepenela sem po človeški toplini.

Iskreni.

Stekla sem ven na prosto pod sive oblake.

In dež je začel padati na moj obraz in

se združil z mojimi solzami.

Premočil mi je obleko,

da se je ovila okoli mojega telesa.

Takšna ne smem stopiti pred njega.

Pohlepno bi me gledal in vem,

kaj bi se zgodilo.

Raje zmrzujem in v mislih

iščem pot iz tega gorja.

Ni je. Nikoli ne bom svobodna.

Nikoli.

zorajelen