Spoznala sem življenje s teboj
in ubija me vsak spomin
pa prav s tabo sem z vsakim dnem
in zvijam se od bolečin
Nočem več lažno svetlobo
nočem več po tebi hrepenenja
preveč bilo je sivih dni
preveč s teboj spoznala sem trpljenja
Zakaj bi tebe občudovala
saj nisi dal mi radosti in topline
zame zmeraj si delil kamen in vodo
in peljal me v tunele bolečina
Kako vešče si govoril mi o sreči
in po njeni rasti duša mi je hrepenela
pa si vse pokopal v dolbino niča
in od tebe sem oditi si želela
Pa si znova lepe besede mi naklonil
sredi polja in bleščeče jase
da sem znova ti verjela
in s teboj občudovala žitne klase
Nekje pa se je izgubila vsa skrivnost
in iskala sem zgubljene žitne klase
iskala sem življenja najino radost
in spominov sto sem skrila zase
Milena, v 3. kitici zadnja beseda, najbrž "bolečinE". Kamen in voda, kako različna in kako združljiva sta, kot vsebina, v kateri začetek naredi, zdi se, dokončni obračun s preteklostjo, nakar na koncu sledi preobrat v iskanju spominov in vračanju na začetek ...
Lp Caki
Hvala Caki, zelo vesela sem tvojega komentarja.Tvoje mnenje mi dosti pomeni in sledila mu bom.
Lp, MILENA
Komentiranje je zaprto!