Plašč vetra
nosi rezino dneva
v predvečer miru,
ko potok
odšumeva
v zavetrje čakanja
na tisti sladki znoj
pomladnega jutra.
Ograde noči
se lomijo
za zavestjo,
da je to tema mehka snov
preperelih duš,
že zdavnaj odromanih
onkraj vseh svetlob.
In zunaj se lipe
trkajo z listi,
si šepetajo
o času,
ki ne mine,
dokler
ne zapreš oči
in postaviš
nove ograde noči.
S trhlim strahom
odluščiš
luskino jutra
in si dopoveš,
da je še vredno
hrepeneti
po zraku visokih planot
onkrj plotov
zrelih dni.
In ne dopusti,
da bi srce obstalo
v ogradi noči.

Zakawsky