Misli, tudi polzavestne, se nalagajo.
Vse gosteje prepletene, z večjo težo.
Pritiska.

Na koncu se izkaže, da sem vedela.
Brez pesimizma.
Samo prvi cinični nasmeh gre meni.

In se zavedam strahu pred soočenjem.
Reakcije.
Svoje najbolj - bo zmagal razum?

Razdalja.
Luna ne more k Zemlji, je narava.
Pa se je oklepa in prenaša trke.

Sijaj bo ostal.
Oči so dojemljive za prevaro.
Poskusi.

Globoko bom vdihnila in stresla z glavo.
In sledi sploh ne bodo vidne na površini.
Obljubim.

Spet bom lovila poglede, čeprav ne bom ujela.
Misel šteje?
Z rožo, umetno – a vseeno rožo, v laseh.

Na novo bom nalepila nasmeh in vse bo v redu.
Ker nisem prva ujeta v
mreže,
ki v njih drži nas upa moč golj’fiva

Svetlobo si lahko tudi izposodiš.

Sydelle