Sanje so izmolzle
slike srninih tekanj
skozi pregrade
pomladi.
In modrina
je izčrkovala
novo abecedo
obsedenosti s stihijo,
za molčeče
v davnem
drevoredu prerokovanj.
Mojstri dremanja
so se opekli
s soncem iluzije,
da je podoba časa
smrkanje v robec,
odišavljen
z vonjem
preznojenih deklet,
ki bežijo
v naročje vetra,
v ravnini
razpeti
med obzorji
vseh mladosti.
In skozi stekleno prizmo
se razsuje mavrica,
v kateri je zakodirana
barva boga.
Meni je ostal veter v naročju,
da me odziblje v jutri
v naslednje dni,
v milost neskončnosti,
dorečene,
a ne še izrečene.

Zakawsky