Lahko bi pesem nočno napisala,
pa mi nekako sploh ne sede rima
in moja misel sploh pomena nima,
zato le svetla buča bom ostala.

Sem luna, pesmi ljudskih sploh ne pišem.
Le temu, ki me gleda, sem pač muza,
čeprav, poglej ga, šesti pir že cuza
in prosijo ga, naj prepeva tiše.

Kaj vem, zakaj spet hoče me imeti,
tresoče roke k meni gor steguje
in skupaj z mano spet bi hotel peti.

Že ve, da sam je, a ne obupuje,
dokler na njega moja belost sveti,
še neke strupne upe v blodnjah kuje.

Kar upa naj, da vso lahko ima me,
ni prvi in ne zanji, ni edini.
Ne škodi mi, naj sanja v mesečini.
Le naj, nikdar tuleč me ne prevzame.

Lidija Brezavšček - kočijaž