skozi sito precejenih bolečin

stopam s svojo lastno avro

po kamenju letnih iztržkov

zopet so se usuli

le v novi maniri

zverinjsko rjovem in se oklepam postelje

globoko v kožo zapičim konjski gel

mižim, meditiram

ter izcejam dih naklofenov

blodim kot potnik brez prenočišča

ostrina reže, boli...

sem v čakalni vrsti

nisem nujen primir 

levcek