Lepa je bila Zinajda.

   V našem zakajenem baru

   z dekoltejem je globokim

   uročila nas prav kmalu. 

   Mulci v njo skrivaj strmeli

   smo ob pivu ali čaju;

   njeni zagoreli čari

   zmedli bi glavo še farju.

   Vedno nasmejana, brhka,

   znašla se Zinajda v šanku

   je kakor se riba v vodi;

   vestna, spretna pri denarju,

   znala je od vinskih bratcev,

   ko bili so v rožnem stanju,

   napitnino iztržiti.

   Enkrat, ko združila naju

   bolj intimna je debata,

   mi v bosanskem je naglasu

   izpovedala resnico

   o mladosti v rojstnem kraju.

   Nič kaj vedra ni ta zgodba,

   saj se v tistem zlobnem času

   kakor emigrantka sama

   z materjo je znašla v blatu

   po begunskih taboriščih.

   Toda ni podlegla mraku,

   ki ga v dušo zlije vojna,

   a bila je sužnja zlatu,

   sanjala je o življenju

   lahkem, o bogatem Lahu

   ki jo bo odpeljal v Švico

   v svojem rdečem, športnem avtu.

   Lepa je bila Zinajda.

   Nekega je dne v tem baru

   njeno brhkost, čar opazil

   nek lokalni zvodnik, Marcus,

   jo povabil na večerjo,

   ji govoril o denarju

   in zasipal jo s poljubi,

   po dlaneh, temenu, vratu ...

   Tisto noč pač ni prespala

    v svojem skromnem stanovanju,

    tisto noč zelene lune.

   Črni so lasje v kontrastu

   z njenim smrtno bledim licem,

   ki smehlja se tožno v spanju ...

   Lepa je bila Zinajda.

   Ko so našli jo v vodnjaku.