Plašč njegove kože je razpet

kakor šotor v pomladnem vetru

pred katerim postanem

nežno vstaneš

s pogledom poiščeš moje oči

me povlečeš nase kot odejo

lepiš poljube in prebujaš strasti

telo se po sredini razpara

in sredica se utekočini v srebrno sfero

ki lebdi med nama

nato se umaknem še vsa dišeča

k preostanku življenja

nato zopet najdem plašč svoje bele kože

tisto čutno tkanino

ki naju igrivo popelje

med neusmiljene gumbe

in tankočutne zadrge

zagoriva v neučakanem ognju

na širokem udobju

razprtega časa

levcek