ko nimaš talenta je obstoj 

vedno vprašaj

do neke mere si cinik po drugi strani si optimist

lotiš se

skrhaš svinčnik

ga ošiliš

poskusiš ponovno

zmeraj pa se sprašuješ če ima smisel

še siliti naprej

ta misel se prelije v druge prostore

ne potrebuješ več ženske

kozarec viskija ima okus po skurjenem dežju

karkoli je bilo prej v veselje je zdaj čakalnica

iz modrega neba nate padajo ognjene giljotine

čas se izmika opisu

in tebi je hudo da je starost povsem enaka mladosti

rad bi bil kot krik

zmaja

s plamenom v sapniku zažgal

kisik temu 

strupu v telesu

razpasel se je na jezik

in oko

in meso

čutim grdo 

vidim grdo

govorim grdo

in vse kar je lepo

je postalo isto

spačeno

ne ločim več kar

je hladno 

ali empatično

čakam še

samo

na njo

da se razblini spet nazaj 

iz kriminalke

v pravljico

Lubenica