PISALA BOM
Ko bom zmogla,
pisala bom o verigi
po kateri smo se spuščali
v kraterje istega meseca,
o strgani koži,
ki smo jo puščali
za vrnitev nazaj
v brezupje.
Morda bom spotoma
omenila kakšen grozd
svetlih zvezd,
s katerega smo lizali prah,
da se ne bi lepil za lesk
balzama iz ovčjega loja,
ki nam je ščitil telesa
pred gnilobo v mlaki
zbranega znoja.
Ko bom zmogla,
pisala bom tudi o tem
kako topo odmeva
šklepet praznega zobovja
(zanimivo bo,
jaz pišem slikovito in zvočno,
in vem, da je to le malo kdo slišal).
Verjamem,
da me bo to spodbudilo,
da potem napišem tudi nekaj
o zvenkljajočem drobižku
iznad fontane želja.
Verjetno bom takrat
omenila, da smo ravno tu,
v tem parku, dan za dnem,
z grenkobo fistula
zalivali svoja lačna grla.
Vendar nikoli, nikoli
ne bom črhnila
niti besede o tem,
kako smo se počutili,
ko smo z dlanjo tehtali
moko za pogačico,
ki nam je podpirala
klecajoča kolena, medtem
ko smo brisali kvas obupa,
ki je kipel preko roba
in kiselkasto zaudarjal.
Povsod.
Itak bi to razumel le tisti,
ki ne bere prav veliko.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: breza
- 21. 09. 2009 ob 13:46
- Prebrano 1001 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 535
- Število ocen: 12
