Odpuščam štorklji, ki me ni znala ljubiti,

hvaležno objamem otroka v sebi, 

saj me je naučil metati žabice s kamnčki življenja v reko časa.

Svojemu črnemu portretu, ki so ga risale dolge prazne noči,

z vsakim dnem dodajam nianso pomladi.

Pokopljem prijateljstva, ki so jih ubili drugi,

ter zalivam tista, ki ob meni cvetijo ne glede na vreme.

Lačen kupujem vinilko, da nahranim dušo.

V njeni melanhoniji pregloboko pogledam v kozarec, kjer na dnu plava ogromna jata mojih napak.

Ena manj kot včeraj.

Z belimi lažmi lovim majhne ljubezni, ter jih nepoškodovane spuščam nazaj v reko, 

v kateri je prostora ravno še za utopljeno resnico,

katere smrt mi podari škrge za dihanje.

Tako dolgo te že čakam, da upam,

da nikoli ne prideš.

Crni Kos