Prelepa bo pomlad,

april je že tu,

a jaz še vedno živim v decembru,

ko si za vedno odšel od mene.

Brez pozdrava, brez objema,

niti ene besede.

Nisem bila vredna tvojega pogleda,

a jaz sem slepo verjela,

da me še vedno ljubiš.

Tudi zdaj sem prepričana,

da si me ljubil do svojega zadnjega vzdiha.

Zakaj? Sprašujem se, zakaj se nisi hoteel posloviti,

zakaj me nisi objel s svojim pogledom.

Stopila bi se v tvojih očeh,

srce bi mi udarjalo v prsih,

ker vsak tvoj pogled me je osrečil,

dvignil do nebesa.

Ne morem verjeti,

da si me prenehal ljubiti.

Zdaj, ko te ni več,

sem skoraj srečna,

ker te ne delim z nikomer.

Moj si in ostal boš za vedno moj.

V mojem srcu, v mojih mislih,

v mojem življenju. Do zadnjega vzdiha.

zaspanka