Vlečeš se kot megla
in se ne moreš odvleči iz brezvolje,
žoga iz črepinj v tebi
se ne spreminja v ognjemet za srečo.
Potem se spomniš
večera v Trstu,
svetlih luči
in polnih ust bonbonov.
Štiri povezane duše
in ena Barbika
so se vračali domov,
v tebi so rastle rože.
Svet je čakal nate,
ti pa si občutja
veselja in sreče
za vedno zaklenila v spomin.
Komentiranje je zaprto!