V zraku je puščavski pesek. Nebo je sivo, kot pokrov kovinske škatle. Zrak je postan, vroč in gost. V pljučih obleži kot temne saje v ognjišču. Siva koprena duši še svežo pomlad. Duši mlade, zelene liste. Duši zlato sončno svetlobo. Duši bele in rožnate cvetove dreves. Vse je zamolklo.

Kaj prinašaš, puščavski pesek? Vonj po ognju in vročini, hkrati smrt in rojstvo. Kar je nekje mrtvo, rodi novo življenje na drugem koncu planeta. Vmes pa kroži veter, večni porodničar.

Padaj, puščavski pesek. Pokrij moje lase, zažri se v mojo kožo, v moje oči. Zapolni moja pljuča, moje žile, dokler me ne použiješ živo, od znotraj in od zunaj. Zakrij sramoto mojega telesa in popij tekočino, ki se izliva iz mene. Nekaj, kar bi moralo biti življenje, pa ni.

Zasuj me, puščavski pesek. Naj postanem rodovitna zemlja. Morda enkrat nekaj vzklije tudi v meni.

Monstera