Ni vas več in nikoli več se ne bomo videli.
In ni več tistih izhlapljenih belocvetnih poletij.
In ni več njihove neskončnosti.
Ni več lesene klopce, obložene z nedolžno toplino prihodnosti.
Tiste edinstvene klopce iz časov pred supermarketi.
In ni več lomečih ledenih sveč in čokoladnih okraskov na plastični jelki.
Divji zajec ne bo več pritekel čez hladnozeleneči travnik.
Dobrodušna črna krava, zakaj te nisem pobožal?

Velike sanje, kaj vam ni jasno?
Niti te čajne sveče ne gorijo oglaševane štiri ure.
Kakšna je razpolovna doba teksture spomina
in kdaj konvergira v samopriklicani privid?
Preklet limbični sistem s svojimi jeklenimi kaktusi!
Vsi mi, Tezejeve ladje v tihem morju časa.

Prihodnji jaz, ni me več in nikoli več me ne bo.
Teorija racionalne izbire obžalovanj naj te opominja:
ni ga, ki bi do vrha napolnil padajoči kozarec s potencialom.
In ni neprebojne katarze v maksimalnem potencialu.
Racionalizacija naj ne bo stroj za faširanje čustev.
Modrostne zobe ruvamo pod anestezijo in
paliativa plemenitih distrakcij optimizira toleranco do bivanja.
Rad bi samo še enkrat šel čez travnik s teboj ...

sivi veter