SPIŠ SPANJE PRAVIČNEGA
S sanjami pomete grozeč piš.
Buta izza zidov, ograj,
krohota se iz razpok,
prevrača vedra in orodje,
odkriva stare strehe.
Vrata in okna izmenično stokajo
s kovinskimi zvoki.
Drevesa se klanjajo, zvijajo,
pokajo in lomijo pod sabo.
Neprijazno tuljenje se udomači pod kožo,
ledeni in goreči valovi
izmenjujoče goltajo.
Strah me poveže v mumijo
z izbuljenimi očmi,
izsuši besede,
zadrgne grlo,
da iz njega prišepa
samo rahitičen pisk.
Ti pa ...
Groza, groza in mi si zatiskamo oči; tako razumem pesem.
Me veseli, pozdrave Nada
Nada, imam vprašanje:
"Drevesa se klanjajo, zvijajo,
pokajo in lomijo pod sabo."
Mislila sem, da lomijo manjaš drevesa pod sabo. Ko se prelomi, izruva večje drevo, pogosto ko pade, polomi manjše. Ko so bili te sunki, so polomili veliko večjih dreves, manjša so prišla bolje skozi
"Drevesa se klanjajo, zvijajo, pokajo, zlomijo in lomijo pod sabo." Tako sem popraila, hvala za podrobno branje, pozdrave nada
Zlomijo se mi zdi danes odveč, ker imam že pokajo, da ni preobloženo
Komentiranje je zaprto!