Obožujem veter, ki v pomlad zapleše,
mi razkuštra misli in srce omede.
Sonce v barve se obleče.
Ptic ščebet mi boža dušo,
še šumenje listja me omamlja.
Ko me gozd v objem povabi,
pot tlakuje iz zelenja,
se počutim kot kraljica.
Obožujem kar narava zmore, sodeluje,
ne zavrže nič, še tisto ne, kar gnije.
Vse na novo uporabi,oblikuje,
v svojem bistvi me poživlja in ljubkuje.
Poetično izražena neskončna resnica narave!
Hvala Nada, za postanek v gozdu z mano.
Lp. Olga
Komentiranje je zaprto!