V meandru rečnega zavoja, zagledam te,
kako sprehajaš se ob vodi gola.
Srce zastane v tistem hipu, še sapa iz ust se ne premakne,
kot kip otrpnem v večernem mraku.

Drhtim, ko golo, s pogledom, te objamem,
komaj, da še strast obvladam,
le kaj zameril tvoji bi lepoti,
prepoln ljubezni sem zadrževane.

Potihem sem želel si, da me opaziš,
mogoče si čutila moj pogled na svoji rami,
kot zvezda si v močvirju mojem, zasijala.

Nisem upal stopiti ti v bližino, za trenutek
videl vilo sem (boginjo) in zdaj sem razvalina,
upam le v svoji glavi, da bi dotik boginje zacelil moje rane.

Tomaž Jevšenak