Trenutek - prosil sem postoj, hudič.
Z ledenim nožem režeš mi možgane,
počutim se kot kapljica na repu divjega kometa;
z menoj bila bi srečna kot z nikomer.

Želela si najlepše vrtno cvetje
na smrt bolan še vedno sem od tvojega smehljaja.
Obljubim – bila bi moj dragulj na moji kroni,
a ti bila si pač prefina, da bi s klovnom govorila.

V vodi, zrcalnega, se spomnim paviljona
tam na papir sem pisal najine spomine,
le kaj mi bo sedaj Prešernova nagrada?

V sebi tam odkril sem jaz trpečo, zver sebično,
zavedam se, da vsa lepota tvoja ni nar'jena samo zame,
boli me ta občutek, na cestah hitre vode, spomladanske, žuboreče.

Tomaž Jevšenak