Ne glej v moj otožni obraz

ne glej v moje žalostne oči

ne išči nasmeha na ustih mojih

zaman upaš

 ničesar več ni

Včasih na ves sem glas se smejala

gledala z žarom v tvoje oči

roke so moje objemale te

a danes ničesar več ni

Vse je odšlo

 vse sem zgubila

po gozdu sem tavala dan za dnem

ne vem

 kaj sem iskala

 kaj bi dobila

če povedati nisem mogla ljudem

Mnogi so se ob meni ustavili

zrli v moje rdeče oči

ki so bolele od joka me silnega

spomin na te dneve še vedno živi

Edini bi ti lahko ponudil mi roko

pa si obrnil od mene obraz

nisi želel tolažiti duše

ki je v srcu več ne poznaš

Zakaj so pobrali od mene vse

kaj niso videli mojih solza

misel tvoja to ni razumela

zato si zapustil me sredi gorja

Našla sem dom si v gozdu zelenem

v jamo globoko me je noga odnesla

sem z listjem pokrila se

in noč mi rešitev je radostno prinesla

Milena