Nekje drugje
Oči so tvoje kakor ogledalo,
a ne spoznam te tujke, ki me gleda,
neznanke, ki tam skrčena poseda.
Le nekaj črt na njej je še ostalo,
ki govorijo, da je moj obraz
v razvodenelih barvah vtisnjen v sliko
spremenil žar, gostoto in obliko,
tresoče riše ga umetnik čas.
Neskončnosti so motne, zamegljene,
gasijo plamen želje, da ostajam,
kot vse, kar nikdar z nama ne ovene
in ti vodnjak, ki me pojiš, da vstajam,
zanikovalka vsega, kar se sklene,
ko stre pogled se in kot misel trajam.
Čudovitoooo!
Bravo, Irena.
Lp, Marija
Ta sonet ima močno sporočilo: energija misli je večna!
Draga Nada, spet si se dotaknila srčike.
Hvala
objem zate
Le nekaj vejic ti je ušlo:
....
Neskončnosti so motne, zamegljene,
gasijo plamen želje, da ostajam,
kot vse, kar nikdar z nama ne ovene
in ti vodnjak, ki me pojiš, da vstajam,
zanikovalka vsega, kar se sklene,
ko stre pogled se in kot misel trajam.
Najlepša hvala, Ana,
Sem čutila, da niso, kjer bi morale biti - a dvomila :)
lp
pi
Lep sonet, Irena, morda le v tercinah ... (ZS)
Lep pozdrav, Dejan
hvala, Dejan, ja, ne zdi se mi slab :)
a vse je lahko še boljše, pravijo :)
lp
i
Komentiranje je zaprto!