Tema, tema,
oblake črne zbirajo vetrovi.
Tema, tema,
pred tujo vojsko se podirajo gradovi.
Tema, tema,
v mojem srcu bivajo le črne sence.
Tema, tema,
iz moje duše (vragi) iztiskajo esence.

Občutim breme,
ki je vedno težje.
Kot, da bi nosil mlinske kamne
vlečejo me v globine.
Čutim, da se greje veter,
ki nad mano ga vrtinčijo puščavske sape,
vedno težji moji so koraki,
kot da sem ujet v morsko zelje.

Tema, tema in vroče sape
me k sebi vlečejo v globine.
Kot ptič bi letel rad nad poljem,
rad bi kot kipar ustvarjal dalje,
kot pisatelj rad bi knjige pisal,
a vendar nekaj vleče me v globine,
v objemu temnih sil pojenja moja sapa.

Spremenil sem življenje svoje
in rekel bi, da ne na bolje.
Sprememba ta mi ni prav dobro dela
iz mene bo počasi vse življenje vzela.
Stojim zdaj često na križišču
in gledam v vrata, ki so še odprta;
zanimajo pa me zgolj tista,
ki pred mano s kupi kamna so zaprta.

Tema, tema
me v duši stiska.
Tema, tema
zdaj stran od vrat svetlobe
me vedno bolj
potiska.

Tomaž Jevšenak