Slekel s sebe sem vsa ogrinjala in snel vse maske,
ter odvrgel jih pred tvoje noge...
Priklical sem vse sence in ti jih predstavil,
preden se izgubijo v svetlobi tvojega obličja...
Stal sem pred teboj in gledal te v oči...
Pričakoval sem Vse in Nič od tega svojega početja...

Z nemirom si opazovala ples teh senc,
kako so krožile okrog tebe...
In prišla si, ko vabil sem te na ta ples...
Viharji zunaj so besneli in je veter tulil,
ko se znotraj val emocij dvigalo je morje,
udarjajoč valove hladne ob obalo...v glavi...

Plesala ples sva divjih senc, ki niso,
nikakor me hotele izpustiti
iz svojega objema...vendar...
Sledila si mi v tej divjini...
In sem sledil ti, ko si me prijela za roko...

Glej, ni več senc,; stopile so v tvoji se ljubezni...
In veter je utihnil, se morje je umirilo in misli so mirne...
Vrata v moj svet so vrata tvojega sveta...
V notranjosti kristalno čiste vode žuborenje in gajev vonj dišeči,
ko z roko v roki stopava po mehkem pesku
in puščava v njem sledi...

Mark Ardent