V starem mestu pod goro
kjer čas le zlagoma premika ure
živijo le še stare in senilne duše
živijo le s spomini o časih,
ki jih več ne bo!

Stare zdaj a nekdaj lepe hiše
fasade kakor koža starcev
nagubane in polna čudnih lis
po ulici med njimi veter le smeti raznaša
vonj minevanja veter v dolino nam prinaša.

Stare duše, ki se starajo pod goro
skupaj z mestom prepuščene zobu časa
vso mladino kakor zlato zrno
čas kot voda v dolino jih odnaša.

Zdaj stojim pred vrati doma
čas je vzel svoj davek kakor veter
v sivino hišo in ljudi oblekel
a v spominih se še spomnim
tu okoli hiše mnogo nas otrok se je igralo.

Verjeli smo, da naš bo čas na Zemlji večen,
da vsak naš korak bo srečen.
Čas pa se za to ni zmenil, mlel je pesek časa
ura časa za vsakega od nas od tiktaka.

Tomaž Jevšenak