Božala sem njegovo rahlo temno kožo,

ki mi je vedno znova dopovedovala,

da ni eden od nas.

Moj dragi se razlikuje od nas,

tako po videzu in načinu življenja.

A jaz ga ljubim.

Njegove prekrasne temne oči

se napolnijo s solzami,

ko mi govori o svojih ljudeh,

o Romih.

Govori mi, da ne bodo nikoli enakopravni

z nami, ker so žrtev socialne izključenosti

in velike revščine, da so njihove bivalne razmere

obupne, živijo v neurejenih, nelegalnih naseljih

in so izolirani od ostalega prebivalstva.

Nežno me prime za roko, ko mu iz oči

priteče biserna solza. Ja, biserna.

Na njegovem obrazu se blešči in jaz

jo nežno posušim s poljubom.

Prosim ga, naj ne bo žalosten.

Obljubljam mu večno zvestobo,

ljubezen in življenje, ki ga ne pozna,

nudim mu svoj prekrasni dom,

ki sem ga podedovala od staršev.

Srečna bova, srečna! Mu veselo govorim.

A njegov obraz ostaja žalosten.

Kje se bom zaposlil? Saj veš, da nihče

ne mara Romov. Kaj mi pomaga moja

izobrazba? To so bile njegove besede,

polne obupa.

Bil je žrtev svojega ljudstva, saj večina

Romov je brezposelnih in to zaradi

nizke izobrazbene strukture, direktne in indirektne

diskriminacije in še bi lahko naštevala.

A on je drugačen. Dokončal je študij in

lahko bi se zaposlil v čudovitih službah.

Toda vedno in povsod bi bil izobčen,

zasmehovan in ponižan.

Srce me je bolelo, ker sem poznala

njegov problem.

Kaj naj narediva? Kam naj greva,

da bova deležna dostojnega življenja?

Tudi moje oči so se orosile,

ko me je nežno prižel k sebi.

Ljubim te, ljubil te bom, mi je govoril,

a jaz sem začutila, da se bliža konec

najini ljubezni.

Izpustil me je iz svojega objema,

za vedno, da lahko poletim v svet

kot ptičica.

On pa je ostal nekje daleč od mene,

a nekje blizu, v mojem srcu.

zaspanka