Hodim po cesti bosa in prezebla

ne morem najti tvojega nasmeha

mogoče skril se je pred vsemi

ker ni več videl poti brez greha

Je greh postal stari znanec

povsod je hodil in se skrival v meni

mi noge ranil je s trnjem

da jih prepoznal ti ne bi

So rane pekle in bolele

sem skrivala jih vse dni pred vsemi

da nihče nikdar ne bi videl

kako živele so v meni

Brezupno nekaj sem iskala

to je bil nasmeh v tvojih očeh

in rosa jutranja

 ki sem jo poznala

Nikjer ničesar ni bilo

na poti noge so se izgubile

ko hodile so dan za nočjo

da bi vse izgubljeno mi vrnile

Pa nekaj šepetalo je

vrnitve ni nazaj

boš morala hoditi še naprej

dokler ne pride zame kraj

Bom od tebe se poslavljala vse dni

čeprav iz stopal bo krvavelo

samo da zate spomin živi

in nič več me ne bo bolelo

Bom se usedla na zeleno trato

utrujeno telo si bom spočila

še čutila in vedela ne bom

da iz očesa solzo sem spustila

Milena