Kot reflektor svetlo popoldansko sonce v bleščečih črtah preplavlja dnevno sobo. Kot toplo mačje telo stika po vseh površinah, najde vse špranje, vsako zrno prahu, televizor je kot mehka preproga, kopice pasje dlake podrsavajo po razpraskanem parketu in okna so posuta z doslej nevidno umazanijo. Z zaslepljenimi očmi pograbim prenosnik in pobegnem v temo spalnice, kjer ostanem do mraka.