Zelo sem žalostna,

ker nekaj iščem,

a ne morem najti.

Nekaj,

kar bo odgnalo temne oblake

in bo razsvetlilo mojo noč.

Pa sedim osamljena v prazni sobi,

sama s svojimi mislimi.

Pogrešam topel pogled,

topel nasmeh in 

mogoče kakšno lepo besedo.

Samota me ubija.

Nimam nikogar,

kot svoje pesmi.

Moram ven,

moram na zrak,

da čutim,

da živim.

Mogoče bi morala kaj dobrega

narediti. Ponuditi svojo ljubezen,

ki jo je preveč v srcu.

Mogoče bom šla v azil za pse

in enega z lepimi velikimi očmi

posvojila in si ga pripeljala domov.

Ja, to bom naredila.

In skrbela bom zanj in

ga imela neskončno rada.

On pa mi bo dal nesebično ljjubezen,

ki bo večna.

Ja, to me bo osrečilo.

zaspanka