Ura v zvoniku odbila je tri,

spet grda nadloga jo prebudi.

Bolečina v srcu, v očeh so solze,

komu potoži naj njeno gorje.

Tiho trpi, saj nihče ne razume,

se umika in skriva v objemu samote.

Svojih najdražjih ne želi bremeniti,

ker imajo jo radi, vse skuša prikriti.

Želijo jo videti nasmejano, veselo

kot vedno bila je, živahno in smelo.

A ni več moči, težko se razdaja,

zagrenjena in žalostna ona postaja.

Bolečine v sebi ne more več skriti,

z nikomer iskreno o njej govoriti.

Čuti se kriva, ji za vse je hudo,

ker se življenje podira pred njo.

Tolaži jo misel na trpeče povsod,

da ni težka in bridka le njena pot.

Pomagaj, pomagaj ji dragi Gospod,

nositi njen križ, olajšaj ji pot!

tolminka