Ko zima mehko se poslavlja,

šepetu sonca, nevidno, pomlad pozdravlja.

Prišel je čas, poslednji čas,

ko tih šepet odnesel je tvoj glas.

Ni več roke, ki življenju smisel bi kazala,

ni več glave, ki pravo pot bi prepoznala.

Kazalci ure svojo pesem so odpeli,

ljubečih mislih, v večnost se odeli.

Brez slovesa in besed, zapustil svojo si nam zapuščino.

Počasi, mirno in spokojno, odšel v večno si tišino.

Potuješ nežno in počasi, tja v brazčasne dimenzije,

nas gledaš skozi okno večne tvoje energije.

Ostajaš z nami, večno, vsepovsod,

v naših mislih od tod in tod.

M_a_r_k_o