Oči ne vidijo posledic krivic,

ušesa preslišijo trpečih govoric,

usta ne vedo, kako resnica zveni,

nasilnež pa roke nad nemočnim vihti.

Smo res postali imuni na krivice,

razum ne prenese očitne resnice,

srce v črno tišino je zavito,

resnično za prividom vedno je skrito.

Izobilje pokvari dobre ljudi,

udobno vsak v svojem svetu živi,

nihče nikogar ne potrebuje,

v pozlačeni samoti nas nič ne osrečuje.

Davno nazaj smo moralo pokopali,

smo dan svobode takrat praznovali,

čeprav morala nas loči od živali,

za navidezno srečo smo dušo prodali.

S strahom tiran nadzira našo dušo,

za obiljem skriva eksistenčno sušo,

nezaupanje širi med dobre ljudi,

da lažje nadzor nad njimi obdrži.

Svetu v katerem se podira struktura,

neizogibno približuje se inventura,

počasi pesti goreče žarijo,

ko strta srca si pravice želijo.

Srce osrečujejo drobne stvari,

ščepec drznosti nas v borce spremeni,

počasi se zbujamo iz lažne omame,

počasi smo siti prostovoljne osame.

Podvomimo v vse kar nam mediji govorijo,

z lažmi nas lažje pod nadzorom držijo,

spremembe so vedno težke in boleče,

a brez bolečine ne dosežeš prave sreče.

Svet na boljše se takrat spremeni,

ko sosed s sosedom spoštljivo govori,

naj bo dragoceni dar, ki ga svetu podarimo,

da zberemo pogum in sebe spremenimo.

Borut Kaučič