Čutila med sprehodom sem dotike,

da sonce malo bi se odpočilo,

na ramo mojo glavo položilo.

Zaznala res tektonske sem premike.

Se morje energije je prelilo,

ni meje, vonja, barve ne oblike,

občutek neminljiv, neba so slike,

v naročje žarke sonce odložilo.

Zdaj niso v meni več občutki zemlje,

pomembno ni kaj tukaj zdaj zaznavam,

naj misel ne odpelje me v trpljenje.

Seveda je primerno, odobravam,

v telesu tem še vedno je življenje,

Je duše pot in tlakovce ji zlagam.

olgasem