Na skali na smreki storž visi,

gleda morje, ki mirno valovi,

želi si v svet, a ga mati ne pusti,

želi si v svet, kjer med se cedi.

Veter zapiha, se veja zavihti,

ko storžek predrzni se z drevesa spusti.

Po skalah poskakuje, avantur si želi,

morje ga vabi, da svoj dom zapusti. 

Po morju pluje dneve in noči,

v strahu dočaka vsak novi dan,

v tem svetu vse se tuje mu zdi,

drugače predstavljal si svet je neznan.

V domišljiji ta svet se lepši je zdel,

domotožje zdaj v njem se počasi prebuja,

v domišljiji v tem svetu nihče ni trpel,

sreča se izmika in vedno zamuja.

Vsak mora v svet, da se utrdi,

šibkim v tem svetu se slabo godi,

zdaj drzno usodo svojo izziva,

v mladem srcu odločnost prebiva.

V svetu spoznal je nove ljudi,

je spletel pristne prijateljske vezi,

osamljeni v svetu hitro zgorijo,

osamljena srca v tišini zbledijo.

Še danes spomni se domačije,

mirnih časov brez spon in težav,

tam kjer sonce močneje zasije,

del njega v tem svetu bo vedno ostal.

Borut Kaučič