»Tukaj je vaša postelja« sem zaslišala besede medicinske sestre, ki me je popeljala v sobo. Postelja je bila ob oknu in tega sem bila zelo vesela. Vizavi mene je ležala starejša gospa in imela zaprte oči.  Na moji strani pa sta bili še dve postelji, ena prazna, na drugi pa je ležala mlajša ženska, ki je imela v roki telefon in vneto nekaj pisala nanj. »Torej nas je šest«, sem pomislila. Pospravila sem vse svoje stvari v omaro in nočno omarico in se udobno namestila v postelji. Iz razmišljanja me je zmotila pacientka, ki je vstopila in se dobesedno vrgla na svojo posteljo. Bila je precej obilna, mislim, da je imela več kot 90 kg. In slišala sem besede: »bajsa bo spet samo ležala in se basala s hrano« je bila zaničljiva ena izmed finih dveh gospa v pižami iz satena. Druga se je porogljivo zasmejala. Ženska, ki se je vrgla na posteljo, se je dvignila, pogledala po sobi in me zagledala. Nežno se je zasmejala: »Vi ste nova? Ime mi je Ana.« Tudi jaz sem se predstavila. S tem se je končal najin pogovor. Zopet sem utonila v svoje razmišljanje, ko me je premotilo tiho hlipanje. Prihajalo je od gospe, ki je ležala nasproti mene. Nihče se ni zavzel in tudi jaz sem bila tiho.

Vrata so se odprla in vstopil je  zdravnik in dve sestri, saj je bila vizita. Zavzela sem se za besede, ki so bile izrečene hlipajoči gospe. »Tako ne bo z vami nikoli boljše, če se mislite še naprej tako obnašati. Saj veste, da vaše težave izvirajo dosti iz vašega psihičnega stanja.«  Bila je tiho. »No, ja« predpisali vam bomo odmerek inzulina, vas imeli še nekaj dni na opazovanju, potem pa vam priporočamo, da se obrnete na pomoč drugam«. Očitno je bilo, da mislijo na psihiatra.

Ko so odšli, se je hlipanje ponovilo še intenzivnejše, zaslišala sem  »Saj je čisto nora. Ni pravično, da so jo dali v našo sobo, da nimamo miru«, so bile besede pacientke z lepo frizuro.

SE NADALJUJE

zaspanka