v navadnem jutru

skeniram sanje domišljije

in poln načrtov

prepuščen vibracijam tišine

prisluhnem glasovom časa

teža laži prevzame mojo dušo

in nikoli pozabljenih spominov

nimam zagotovila za srečo

ko moram odvreči breme preteklosti

nadaljevati z iskanjem sreče

opazovati čarobnost narave

dihati s polnimi pljuči

samo ubijam čas brezupnosti

in sestavljam svoje življenje

občasno ne razmišljam

in nikoli ne vem

kaj iščem in česa nimam

preprosto moram obstajati

z radovednostjo neznanega

z ne izpolnjenimi željami

po razpletu črno-belih sanj

da mislim kar mislim

že celo življenje

Žiga Lev