»Zakaj kompliciraš« so bile sestrine besede, ki so hreščale iz telefona. »Kaj ti bodo tvoje spalne srajce?  Si jih boš preslačila vsak dan?«  Nima prav,  sem pomislila, »tam ne bom imela kaj delati in se bom veliko tuširala ter vedno znova oblekla sveže perilo«. Zato sem se odločila,  da jih bom vzela s seboj.. Bila sem slabe volje, saj mi je teta predvčerajšnim izmerila sladkor in sem imela štiriindvajset, pa so me vsi domači prisilili, da sem šla diabetologu in tako že drugi dan pristala v bolnici.

Moje oči so takoj zdrsnile po sobi, ko sem stopila v svoje novo prebivališče. Dve pacientki sta izredno izstopali. Njune oči so me neprijazno ošvrknile, sigurno nisem bila po njuni meri. Imeli sta zelo vpadljivi pidžami iz satena, ena enobarvno lila barve, druga rdečo z velikmi belimi rožami. Bili sta rahlo našminkani, frizura pa kot da gresta na ples.« Precej neprimerno«,  sem pomislila.

Tedaj sem spoznala, da nimam pravice ocenjevati drugih, kar sta si ti dve pacientki očitno privoščili.

Naenkrat sem postala boljše volje, saj sem spoznala, da se človeka ne more ocenjevati po njegovih oblačilih. To je zunanja podoba, srce pa je skrito. Verjamem, da je moje mišljenje pravilno, čeprav podoba človeka vsekakor pove o njem marsikaj. Marsikaj kar je nam skrito in prav je tako. Spoznati človeka, njegovo bistvo, njegovo srce in njegov obstoj ni mogoče nikomur. Samo njegovo srce ga pozna. In srce nikoli ne laže.

NADALJEVANJE SLEDI

zaspanka