V prostorih stare hiše, 

se mnogih duš življenje piše,

med njimi tudi moja, 

dokler prišlo ni do razkroja.

Podrli so mi hišo kjer sem se rodila,

zato za vedno sem jo zapustila.

Kot otrok do nje ljubezen sem gojila,

v njej sem marsikaj odkrila,

se igrala, jokala, smejala, 

svoje sem otroštvo v njej sejala.

Podrli so zidove, odpeljali ruševine,

odrezali so meni korenine.

Tam kjer hiša prej je stala,

nova zgradba je nastala.

To ni hiša, kjer ostaneš in se staraš,

zdaj tam most stoji, lahko odhajaš.

Potovala v nove sem svetove, 

ne prav daleč, da spočnem rodove.

Dovolil mi je most oditi, 

v druge hiše vedno znova spet se skriti,

a težko je dom odkriti.

Je zato nemirna moja duša,

ker skoz čustva vse okuša?

A ko najdeš kraj, ki te objame,

občutek te domačnosti zajame.

Veš, da si prišel domov,

kar globoko čutiš v sebi,

ko si sam in  ljubljeni ob tebi.

Tam živim, obstajam,

ko prihajam in odhajam, 

a se vedno vračam,

bolečino za nazaj odplačam,

za vse tisto kar sem preživela,

sem šele sedaj dojela.

Hiša niso le opeka, je zavetje,

hiša dom je, sreče doživetje.

olgasem