Včasih na hribu gozd je stal,

je v spokojni tišini zelenel,

je v rahlem vetru šelestel,

vsak list je svojo zgodbo šepetal.

Zdaj na hribu drevo stoji,

suhe veje počasi prhnijo,

njegove korenine nemo ihtijo,

in neko noč se v nič spremeni.

Ne znamo z naravo v harmoniji živeti,

čeravno hrani naše telo,

četudi omamlja naše oko,

v lažno svobodo med beton smo ujeti. 

Otroci tvoji te ubijamo na obroke,

kot da neljuba si lastnina,

nenasitnost naša je vrlina,

pohlepno zarivamo vate svoje roke.

A počasi nam kažeš svoje zobe,

potresi, neurja, orkani,

kmalu s sveta pregnani,

nam vestno poplačaš gorje za gorje.

Nekoč na hribu spet gozd bo stal,

bo spet zelenel,

bo spet šelestel,

dobe ljudi ne bo poznal.

Nas takrat več tukaj ne bo,

nas bo požrešnost pokopala,

v pogubo nas pregnala,

narava odstrani kar je slabo.

Borut Kaučič