Ni vetra in dežja

ni groma in bliska

in ranjeno moje srce od veselja zavriska

pa vse je to moja iluzija v glavi

in končno me bolna resničnost predrami

Zopet vrstijo se žalostne noči

roke bolne stegujem v nebo

prosim boga

 da dovoli te objeti

rotim ga z vsem srcem

naj dovoli mi vsaj en trenutek

s  tabo živeti

Ne more od mene te pahniti proč

ne morem jokati za tabo vso noč

solze pretežke so

 ko po licu drsijo

vse kar obdaja me

so davni spomini

 ki me bolijo

Ostajaš daleč na drugem bregu

stopinje pa moje drsijo po snegu

kličem te milo

da prideš  k meni

čakam in molim

 da te krasijo moji objemi

Žalost prekrila je moje lice

še glavo povešajo žalostne ptice

ki so iz dneva v dan prepevale mi

ki so z vsem srcem želele

da bi noči svetleče začele

A tema zagrnila je najino pot

ne bom mogla zbežati nikoli  od tod

vsak dan bo misel lomila me

me spominjala nate

ko bo jokalo srce

Milena