Težko je reči kdaj

si se že tukaj naselil,

ob gornjem toku Soče

svoj dom si uredil.

Ta zemlja med gorami,

bolj skopa kot bogata,

ti je prirasla k srcu -

za té edina, sveta.

Trda pot življenja

skozi čas te je kalila,

pod površjem mehka duša

značaj ti je krasila.

Delaven in miroljuben

tu rad si kmetoval,

na pičlih koščkih zemlje

iz dneva v dan garal.

V potu svojega obraza

za družino si skrbel,

tradicijo ohranjal,

svojo vero tu živel.

Se nisi rad prepiral,

bojevati ne želel,

le ko je šlo predaleč

si vile v roke vzel.

Imel si dve svetinji:

zemljo in svoj rod,

ki si ju v srcu nosil

vedno in povsod...

Je še tu pokončni rod,

ki ob Soči je živel?

Mu zemlja še je sveta?

Bo zanjo še skrbel?

tolminka