Na poti se kamen je zdrobil

prekrižal tvoje je korake

od mene proč te je spodil

poslal mi sive je oblake

So reke vse zašumele

in plaz te je prekril

da dihati bilo ni več mogoče

in za vedno si se izgubil

Prosil si za malo sreče

ker je bil nad tabo strašen grom

a srce moje ni spoznalo

da želiš si topel dom

So valovi te prekrili

in utapljal si se v njih

vsi upi so te zapustili

za vedno je zastal tvoj dih

Pa zadnja tvoja misel je bila

zakaj te roka moja proč odganja

da je srce ledeno moje

prišel si končno do spoznanja

Pa srečen si ob meni bil

in trgal rožice dišeče

da boš ob meni večno stal

to je zame le košček sreče

Nisem ti roke podala

nisem kamna odvalila

in pustila sem da voda

te ledena je zalila

Najhujše peče me spoznanje

da bil si srečen z mano

jaz pa prinesla sem ti le trpljenje

in zadala srčno rano

Vse to sem se zavedala

in žalost pride skoz na plan

da sem zavrgla bitje drago

in mu zadala tisoč ran

Si pred bogom se boril

da zmožen bil bi odpustiti

pa vendar kazen je prehuda

ker te  ne morem pozabiti

Milena