Lovila sem ga.
Po cestah, kolovozih, brezpotjih.
S hitenjem in neučakanostjo.
Brezuspešno.
Občepela sem
ob bregu Krke,
ki je mirno vijugala
in mi je hladila noge.
Preplavili sta me hvaležnost
in ponižnost.
Labod je z velikimi krili
glasno razpiral
zrak in gladino.
Kapljice so frčale,
dokler ni obmiroval -
z usločenimi krili.
Pozibaval se je na
koncentričnih krogih
in se počasi bližal.
Dovolil je,
da sem se ugnezdila
pod njegovo toplo krilo
in poslušala,
kako se nama usklajujeta utripa.
Perje je dišalo po vodi, po travah;
po prepuščanju;
ko je vseeno,
ali si sonce
ali veter
ali kamen
ali riba.
Dojameš,
ne da bi mislil.
urednik
Poslano:
12. 03. 2024 ob 22:02
Spremenjeno:
12. 03. 2024 ob 22:06
Pesem zelo prepričljivo nagovarja, pa ne le z vsebino, ampak tudi s pogumnim ritmom verzov in postavljenih ločil. Morda le beseda "naveličana" nekako odstopa od moči izpovedi pesmi. Tudi vsebinsko nisem prepričan, če pesniški subjekt "zastane" zaradi naveličanosti.
Milan Ž. - Jošt Š.
Včasih so pridevniki res odveč, kar bolje začuti "zunanje" oko, in hvala za poglobljeno branje, pozdrave Nada
Sem mislil, da boš besedo zamenjala, ampak zdi se mi, da nisi; in vidim, da je tudi tako odlično za to pesem z dobro izbranim naslovom, močnimi orisi in učinkovitim zaključkom. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Sem raje pustila odprto - naj vsak iz opisa in svojih izkušenj začuti -ali brezvoljnost ali utrujenost ali naveličanost ali razočaranje ali....preblisk, da se je potrebno prepustiti ali
Pozdrave Nada
Komentiranje je zaprto!